Odziv izr. prof. dr. Janka Skok na izjave izr. prof. dr. Ožbalta Podpečana v članku ‘Kastracija pujskov razdvaja javnost. Kaj sedaj?’, avtorice Vide Božičko Štajnberger, objavljenem 22.7.25 v časopisu Večer, https://vecer.com/slovenija/kastracija-pujskov-razdvaja-javnost-kaj-sedaj-10388336

Izjava izr. prof. dr. Podpečana v omenjenem članku:

»Podpečan odgovarja, da se v njihove zapisnike nikoli ne zapiše vse, kar je kdo rekel. “Mi zapišemo minimalni kompromis vseh deležnikov. Smo tudi posvetovalni organ ministrice in naša stališča morajo biti resnična. Skok je med drugim trdil, da bi s prisotnostjo veterinarjev zmanjševali biovarnost v rejah in da trenutni načini kastracije niso bolj boleči, kot bi bili novi. Tega preprosto ne moremo zapisati, ker ni res. Živinoreja ni mehurček, kamor ne bi smeli hoditi veterinarji. Tega ne moremo zapisati v zapisnik, ki ga pošljemo ministrici in na podlagi katerega se potem sprejemajo odločitve,” je kritičen in doda, da je zakon o zaščiti živali postal politično preigravanje in da v tem primeru ne gre več za strokovna stališča. “Ne morem doumeti, da nekdo v svetu za zaščito živali ne zagovarja sprememb v korist živali,” sklene.«

Odziv izr. prof dr. Skoka:

Kolega Podpečana bi najprej rad opozoril na 12. člen Poslovnika Strokovnega sveta za zaščito živali, ki ureja zapisnik in kjer je med drugim navedeno da »Član sveta lahko zahteva, da se v zapisnik vnese tudi njegovo ločeno mnenje.« V skladu s tem členom poslovnika sem torej zahteval, da se v zapisnik navede kratek povzetek mojega strokovnega stališča, ki ga tu navajam v celoti, t.j. »En član glasoval proti in podal argumentacijo, ki temelji na znanstveni literaturi, ki ne daje jasnih dokazov, da uporaba anestezije-analgezije pri kastraciji zmanjša celokupno bolečino in stres (daljši postopek, več vbodov ipd.), prav tako ni jasnega znanstvenega odgovora o primernosti različnih metod in a-a sredstev. Omenjeni pa so bili tudi drugi vidiki, biovarnost (prisotnost veterinarja) in stranski učinki vnesenih a-a sredstev.«.

Poudariti je potrebno, da so tovrstni povzetki sicer v zapisniku običajni in so bili v podobni obliki navedeni (a očitno nemoteči) tudi pri drugih točkah razprave na omenjeni seji (in tudi v preteklosti).

Opozoril bi, da se ločenih mnenj članov sveta iz zapisnika ne izloča na osnovi subjektivne presoje – to ni ne legalno, niti nima kolega Podpečan, kot član sveta, legitimne pravice posegati v zapisnik. Problematiko obvezne uporabe analgezije in anestezije pri kastracije in zagotavljanja biovarnosti pri izvajanju tega ukrepa sem izpostavil in opozoril na potencialne probleme. Stališče sem strokovno-znanstveno podkrepil (in prisotnim na seji predal tudi gradivo), pri čemer sem izhajal iz načela znanstvene previdnosti, ne pa dogmatizma, kot želi prikazati Podpečan. Nenazadnje naj  še poudarim, da je imel kolega Podpečan za razpravo priložnost in če se mu je zdela izpostavitev teh problematik tako nedopustna, bi morali intervenirati, podati protiargumente, pa jih ni, ampak se je, kot je sicer v njegovi navadi, raje umaknili iz razprave in kasneje želel doseči izbris mojega strokovnega mnenja. Takšno početje ni v duhu konstruktivnega strokovnega diskurza, ampak kaže na čustveno, politično motivirano reakcijo.

Strokovni svet za zaščito živali je javno strokovno telo, zavezano k odgovornemu strokovnemu delovanju v javnem interesu, izvajanja članov v okviru sveta so javna in vsak član lahko zahteva, da se njegovo ločeno mnenje vnese v zapisnik. Kot člani sveta moramo zagotavljati transparentnost našega delovanja in moramo imeti ničelno toleranco do cenzure mnenj zaradi partikularnih in/ali subjektivnih interesov. V svetu smo zbrani strokovnjaki različnih profilov (živinorejci, biologi, veterinarji in nevladniki) z namenom, da se zagotovi pluralnost strokovnih mnenj in podajanje stališč iz različnih strokovno-znanstvenih perspektiv. Stališča podajamo na osnovi naših znanj , informacij, izkušenj iz prakse ipd. Skratka, svoja stališča se trudimo izoblikovati strokovno in objektivno, pri čemer nam je vsem skupen cilj dobrobit živali in sam sem podal stališče, ki opozarja na to, da ukrep, čeprav na deklarativni ravni všečen, lahko z vidika dobrobiti živali potencialno (ne absolutno) v praksi situacijo celo poslabša. Sploh v primeru, kakršen je ta, ko se alineja sprejema ‘ad hoc’ brez izdelane strategije izvajanja ukrepa v praksi.