Naslov projekta
Soja
Soybean
Šifra projekta: V4-1407
Trajanje projekta: 2015-2017
Vodja projekta: red. prof. dr, Franc Bavec
Naziv težišča v okviru CRP:
Tehnologije pridelovanja beljakovinskih poljščin s poudarkom na uvajanju pridelave soje
Nosilna raziskovalna organizacija
Univerza v Mariboru Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede
Raziskovalne organizacije – soizvajalke
1. UL Biotehniška fakulteta
2. Kmetijski inštitut Slovenije
3. Inštitut za okolje in prostor Celje
Izhodišča:
– EU uvaža 70% visoko proteinske oskrbe in je uporabila v letu 2011 14% svetovne pridelave soje na 15 mio ha njivskih površin zunaj Evrope in jo uporabila v glavnem za rejo prašičev in perutnine. Generalni direktorat za kmetijstvo v študiji The environmental role of protein crops in the new common agricultural policy (European parliament, 2013) poudarja pomen zmanjšanja odvisnosti od uvoza in zmanjšane porabe sintetskih gnojil. Pridelava naj bi zaradi tega postala bolj profitabilna in bi zmanjšala obremenitve glede Nitratne direktive, okoljskih prednosti in biodiverzitete vključno z združenimi setvami. Ker leguminoze niso nikoli niso bile vključene v okoljsko kmetijske sheme, kmetijska reforma predvideva njihovo vključevanje v okoljsko kmetijske ukrepe.
– V Sloveniji smo v letu 2013 pridelovali sojo na 103 KGM MID in sicer na 199 ha, krmni grah na 211 KGM MID 191 ha, krmni bob na 3 KGM MID na 2,6 ha in lupino na 0,2 ha. Skupna površina znaša torej okoli 400 ha, kar znaša v strukturi setve poljščin le 0,23% njivskih površin pod zrnatimi stročnicami, kar pomeni da uvozimo več kot 70% beljakovin, od tega pa je 97,5% transgene soje uvožene preko oceana (Bavec, 2014).
Zaradi tega je namen predloga zmanjšati odvisnost oskrbe z zrnatimi stročnicami, predvsem zaradi uvoza gensko spremenjene soje iz Brazilije ter ustvariti pogoje za lokalno proizvodnjo rastlinske in hrane živalskega porekla. Z uvedbo več zrnatih stročnic v strukturo setve in izboljšanjem kolobarja do 1/4 leguminoz v kolobarju namesto koruze bi lahko v Sloveniji nadomestili okoli 1100 ton naravno vezanega dušika namesto industrijsko proizvedenega, kar pa predstavlja izredno veliko zmanjšanje negativnega okoljskega odtisa in prihranek na energiji in stroških.
– Pridelava soje in drugih zrnatih stročnic v Sloveniji ni tako zelo razširjena, zato je razširjenost bolezni in škodljivcev (razen bolezni pri bobu) majhna. Za doseganje večjih pridelkov je pomembno, da posevek skozi rastno dobo varujemo pred plevelom. Za uničevanje plevelov v ekološkem načinu pridelave izvajamo več preventivnih ukrepov, ki kasneje omogočajo lažji nadzor nad pleveli. Pomembnejši ukrep za zmanjšanje plevelne populacije je uporaba tehnike slepe setve, kjer tla pred setvijo večkrat plitko obdelamo, ko so pleveli v fazi kličnih listov. Naslednji ukrep je setev soje na širši medvrstni razmik, saj je v tem primeru možna uporaba medvrstnih okopalnikov. V integriranim načinu pridelave imamo možnost uporabe, sicer omejenega števila herbicidov. Zaradi možnosti uporabe herbicidov sojo v tem pridelovalnem sistemu sejemo na ožji medvrstni razmik. Tako kot pri ekološkem načinu pridelave, pa tudi v integriranem – konvencionalne lahko uporabljamo tehniko slepe setve. V začetnih razvojnih fazah enoletne plevele uspešno uničimo z večkratno uporabo česal.
Aktivnosti:
– Slovenija se je s podpisom deklaracije o “Podonavski soji” januarja 2013 v Berlinu pridružila skupini držav, ki si prizadevajo za povečanje pridelave soje v podonavskem bazenu in v južni Evropi
– Konec avgusta 2013 je nato potekala v Gornji Radgoni mednarodna konferenca o spodbujanju pridelave beljakovinskih rastlin v podonavski in južnoevropski regiji in na njej je bil izpostavljen problem nizke samooskrbe z beljakovinskimi rastlinami v EU.
– Z organizacijo te mednarodne konference je Slovenija želela prispevati k nadaljnjem razvoju civilne iniciative za spodbujanje pridelave gensko nespremenjene soje v podonavskem območju iz januarja 2013, t. i. »Deklaracije o pridelavi soje v Podonavju«.
– V Moravskih toplicah so 23.8.2013 predstavniki regije sprejeli skupno deklaracijo “Regional Cooperation for Protein Security in the Broader Danube Region and the Southern European Regions”, ki še dodatno krepi skupni interes za pridelavo beljakovinskih rastlin.
– Tudi SKP 2014-2020 na evropski ter Program razvoja podeželja na slovenski ravni predvidevata podpore za pridelavo beljakovinskih rastlin, obenem v pripravi evropska strategija za pridelavo beljakovinskih rastlin.
– Izboljšanje samopreskrbe z beljakovinskimi rastlinami je tako eno od najpomembnejših vprašanj za prihodnji razvoj kmetijstva.
– Še posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da je večina uvožene soje gensko spremenjene, kar pomeni dodatno tveganje za porabnike.
– Obenem se v EU krepi povpraševanje po proizvodih, ki so pridelani brez GSO. Vse več kupcev se zaveda skritega vnosa GSO preko proizvodov (jajca, meso, itd.).
– Potencial za pridelavo beljakovinskih rastlin v Sloveniji obstaja, tako v konvencionalni kot v ekološki pridelavi, prav tako je izkazan interes kmetovalcev ter potrošnikov.
– Beljakovinske rastline so lahko nov, rentabilen produkt za naše kmete in odlična dopolnitev lokalne ponudbe živil.
– Pridelava ima številne ekološke prednosti ter tržne priložnosti za proizvajalce. Tudi s stališča prilagajanja rastnega sortimenta na klimatske spremembe ima pridelava beljakovinskih rastlin prednosti.
– Zelo pomanjkljivo pa je poznavanje dobrih praks pridelave in dodelave ter prenos znanja o pridelavi in predelavi v prakso do kmetovalcev. Tako so trenutno ti prepuščeni lastni iznajdljivosti in tuji literaturi.
– Za dvig pridelave v Sloveniji je potrebno pridelovalcem ponuditi celovite rešitve ter tehnološka navodila, ki bodo ponudile odgovore na; katere sorte so primerne za pridelavo, kakšni so optimalni roki setve in setvene norme, katere površine so primerne, kakšna je optimalna agrotehnika, gnojenje in varstvo rastlin, kako skladiščiti in predelati beljakovinske rastline, kakšna je ekonomika pridelave itd. pa tudi priprave te rabe le-te.
– Sodobne tehnologije, kjer je potrebno znanje, moderni agrotehnični ukrepi in nove vrste bodo omogočile večji pridelek in večjo rentabilnost za slovenskega kmetovalca.
Več: Soja
