Vrednotenje verig preskrbe s hrano z dodano vrednostjo z namenom identifikacije vrzeli in izdelave priporočil za nadaljnji razvoj v Sloveniji (V4-2010)

Danes se vse pogosteje pogovarjamo o kvalitetnih agroživilskih verigah ali agroživilskih verigah z dodano vrednostjo (ang. »value based food chains« – VBFC) (Stevenson in sod. 2011, Vacas in sod. 2014). Uporabo te terminologije v Evropi je možno zaslediti v novejši znanstveni literaturi po letu 2010. Vacas in sod. (2014) pojasnjujejo, da agroživilske verige z dodano vrednostjo z zelo kvalitetnimi živili ali kmetijskimi proizvodi manj obremenjujejo okolje in kljub temu doprinesejo k povečanju lokalne ekonomije in skupnosti. Pozitivni ekonomski učinki so vsekakor manjši kot pri konvencionalnih verigah, saj se VBFC srečujejo z večjimi proizvodnimi stroški in vlaganji v proizvodnjo kot konvencionalne (pogosto imenovane tudi dolge) agroživilske verige (Vacas in sod. 2014).

Lastnosti in primeri agroživilskih verig z dodano vrednostjo:

Glavna razlika med VBFC in drugimi oblikami agroživilskih verig je v izražanju (dodane) vrednosti (ang. »value« in/ali »value added«) verige, ki jo opisujejo Stevenson in Pirog 2008, Pirog in Bregendahl 2012, Evropski parlament 2013 in ugotavljajo, da je dodana vrednost izražena na tri načine:

– preko kmetijskih proizvodov ali živil, izdelanih iz surovin, ki izkazujejo izvor živila in s tem dodano vrednost ter posledično višjo ceno na trgu,

– z zaščitenimi označbami živilskih proizvodov, ki izražajo bodisi geografsko lokacijo, višjo kvaliteto surovin in/ali varnost živila in

– kot splet korektnih poslovnih odnosov in interakcij med posameznimi akterji v prehranskiverigi. 

V nadaljevanju so Stevenson in Pirog 2008, Pirog in Bregendahl 2012, Stevenson in sod. 2011 in Stevenson 2013 razvili definicijo, ki opredeljuje agroživilske verige z dodano vrednostjo. Definicija temelji predvsem na opisu razlik med verigami, ki ne izražajo dodane vrednosti, in se glasi: O kvalitetnih agroživilskih verigah lahko govorimo, kadar se upoštevajo naslednja pomembna načela in se v teh segmentih razlikujejo od konvencionalnih agroživilskih verig:

– Poslovni odnosi med strateškimi partnerji v verigi so zgrajeni na skupnih načelih, ki v prvi vrsti temeljijo na zaupanju. V verigi eden od strateških partnerjev izstopa in je tisti, ki prispeva velik delež k dobremu in organiziranemu delovanju verige.

– V verigi se pridelovalci/kmetje obravnavajo enako kot strateški partner z vsemi pravicami in obveznostmi v zvezi s prevzemanjem tveganja, upravljanjem in odločanjem.

– Obveznosti in pravice v verigi veljajo v enaki meri za vse akterje v verigi.

– Koordinacija akterjev v verigi se učinkovito usklajuje na lokalni, regionalni, nacionalni in/ali mednarodni ravni.

Poleg primarnih pozitivnih vplivov agroživilskih verig z dodano vrednostjo na odnose v verigi, lahko ugotovimo, da tak tip verige izraža tudi pozitiven vpliv na socio-ekonomsko stanje akterjev, vključenih v verigo, ter tako na širše lokalno okolje (Prišenk 2015). Razdelitev oz. opredelitev agroživilskih verig pa se ne konča samo z opredelitvijo na lokalno in konvencionalne verige, ampak je veliko bolj kompleksna, kar podrobneje predstavljamo pod točko “Izhodišča ter opredelitev problema in ciljev predloga raziskovalnega projekta”. Učinki, ki se kažejo z razvojem agroživilskih verig z dodano vrednostjo segajo vse od ekonomskih, socialnih in okoljskih in tako prispevajo k širšemu spektru razvoja kmetijstva, podeželja in ohranjanja okolja. Zato je smiselno strmeti k razvoju takšnih oblik povezovanja v kmetijskem sektorju. Do sedaj je bilo narejenih nekaj raziskav s področja analiz agroživilskih verig z dodano vrednostjo v Sloveniji vendar v manjšem obsegu. Obravnavana tematika pa je aktualna tudi v luči prihajajoče SKP po 2020. Še izrazito b o l j p a j e t o pomembno v sektorjih z nizko samooskrbo v Sloveniji, kjer je smiselno narediti podrobno analizo le-teh in izdelati priporočila za izboljšave in njihov uspešni nadaljnji razvoj.

V tej fazi je pomembno, da se zavedamo da so dosedanje raziskave bile narejene na agroživilskih verigah z dodano vrednostjo kjer so vključena visoko kvalitetna živila in prehranski izdelki, medtem ko analiz na posplošenih modelih v sektorju z nizko samoborsko v Sloveniji do sedaj še ni bilo narejeno. Na podlagi tega lahko trdimo, da je obravnavana tematika vsekakor tako vsebinski kot metodološki izziv.

IZHODIŠČA IN CILJI PROJEKTA:

Izhodišča so tesno povezana z opredelitvijo problema in jih lahko povzamemo v slednjih točkah:

– Nizka stopnja tržne usmerjenosti, pomanjkanje proizvodov dodane vrednosti na trgu in prešibko povezovanje med primarnimi proizvajalci in naprej vzdolž agroživilske verige, so izpostavljene slabosti s katerimi se ukvarja agroživilski sektor v Sloveniji.

– Za zagotavljanje trajnostne pridelave in predelave hrane vrhunske kakovosti in prepoznane sledljivosti je potreben razvoj agro-živilskih verig z dodano vrednostjo.

– Pomembnost razvoja verig vrednosti nakazuje tudi eden izmed nakazanih možnih problemskih sklopov/izzivov v prihodnjem SKP.

– Za vzpodbujanje razvoja agro-živilskih verig z dodano vrednostjo so ključnega pomena zavedanja obstoječih težav/pomanjkljivosti ki predstavljajo stagnacijo v obstoječi kratkih in srednje dolgih agro-živilskih verigah z dodano vrednostjo v

Sloveniji.

– V praksi se srečujemo mnogokrat s pomanjkanjem zaupanja med akterji (vzroki ostajajo nepojasnjeni) kar načenja poštene odnose med deležniki že na primarni ravni.

Obravnavana tematika je ključnega pomena pri zagotavljanju kreiranja verig vrednosti v primerih sektorjev z nizko samooskrbo. Kot pojasnjujemo so določene študije pokazale učinkovito delovanje agro-živilskih verig z dodano vrednostjo v primerih kratkih in srednje dolgih tržnih poti. Izziv in pomanjkljivosti pa so vidne predvsem pri dolgih tržnih poteh. Vrzeli in šibke točke se v takšnih primerih seveda lahko razlikujejo in zaradi tega je ključnega pomena da se pri vzpostavitvi agro-živilske verige določijo določeni kriteriji in usmeritve katerih se vsi deležniki vzdolž verige morajo držati za uspešno delovanje le-te. Glede na slovenske razmere lahko najdemo nekaj vzporednic z analiziranimi primeri iz tujine, pri čemer pa je metodološki pristop, ki mora biti objektiven, znanstveno relevanten in učinkovit, ključnega pomena za analizo vrzeli oz. ozkih grl pri delovanju verig. Prijavitelji projekta zaradi tega ponujamo inovativen in znanstveno relevanten pristop ocenjevanja agroživilskih metod v prvi vrsti z več-kriterijsko odločitveno analizo DEX. Čeprav je metoda znana in bila preverjena kot pomoč odločanju smo raziskovalci na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede omenjeno metodo uspešno aplicirali v znanstveni literaturi kot metodo za ocenjevanje določenih postopkov kmetijske proizvodnje, predelave in trženja.

Glede na zapisana izhodišča in obrazložitev problematike se lahko približamo ciljem projekta, ki jih želimo doseči.

Osnovni/glavni cilj: izboljšanje in povečanje verig vrednosti z namenom večje konkurenčnosti in odpornosti slovenskega agroživilskega sektorja

Specifični cilji:

Analiza obstoječih verig vrednosti (predvidevamo, da so dosedanje verige vrednosti bile v glavnem razumljene kot načrt za doseganje višje potrošniške vrednosti in boljšega izkoristka kapitala in ne kot ustvarjanje trajnostnih vrednostnih verig) s poudarkom na sektorjih z nizko samooskrbo. 

Opredelitev in izdelava metodologije za ustvarjanje trajnostnih vrednostnih verig (sustainable value creation) z upoštevanjem celostne dodane vrednosti (Total net value added)

Načrt nadgradnje obstoječih verig vrednosti za večjo konkurenčnost (trajnostni vidik)

Izdelava ukrepov za uspešno in učinkovito implementacijo trajnostnih vrednostnih verig ter priprava predloga za vertikalno in horizontalno povezovanje

Koncept:

– Obstoječe verige vrednosti so neučinkovite.

– V kmetijsko živilskem sektorju je zaradi značilnosti in povezanosti z naravnimi viri še posebej pomemben pristop trajnostnih vrednostnih verig

– Izhajamo iz ciljev SKP glede krepitve dohodkovnega položaja kmetijstva in njegovega položaja v verigi vrednosti, tržne usmerjenosti in povečanja konkurenčnosti kmetijstva in živilstva.

– Izhajamo iz Resolucije »Naša hrana, podeželje in naravni viri po 2021«, Cilj A: Odporna in konkurenčna pridelava in predelava hrane in specifičnim ciljem zagotavljanja visokih standardov varne in kakovostne hrane, primerljiv dohodkovni položaj, stabilnost dohodka, krepitev agroživilskih verig in izboljšanje položaja kmeta v verigi, spodbujanje pridelave in porabe hrane z višjo dodano vrednostjo, krepitev tržne naravnanosti in podjetništva in spodbujanje generacijske prenove.